Narok v izvršilnem postopku
Sodišče v izvršilnem postopku ni dolžno razpisati naroka za obravnavo ugovora, če dolžnik v dokaz svojim navedbam ni predlagal niti svojega zaslišanja.
(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neutemeljen. Zoper dolžnika kot pravnega naslednika izbrisane gospodarske družbe se je namreč nadaljeval izvršilni postopek, pri čemer je dolžnik zatrjeval, da ima status t.i. pasivnega družbenika in da ni imel nikakršnega vpliva na poslovanje družbe. Razen golih trditev dolžnik ni ponudil nikakršnih dokazov, zato je sodišče brez naroka ugovor zavrnilo.
Dolžnik je v pritožbi navajal, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ko ni razpisalo naroka za obravnavo ugovora. Določba 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, nalaga sodišču, da mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, zato bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok, saj bi le na obravnavi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje. Po oceni dolžnika je tako ostalo nerazčiščeno, ali je obveznost, ki je predmet izvršbe, prešla na dolžnika.
Ne drži navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 362. člena ZPP. V izvršilnem postopku narok ni obvezen. Samo če bi moralo izvršilno sodišče izvajati dokaze, bi moralo razpisati narok. Določba 2. odstavka 58. člena ZIZ določa, da sodišče narok za obravnavo ugovora razpiše glede na okoliščine primera. Če narok ni potreben izda sklep o ugovoru brez naroka. V konkretnem primeru narok ni potreben, ker je dolžnik v ugovoru zgolj navajal, da je bil pasivni družbenik, da je bilo vse vodenje v rokah direktorja in se sam ni vključeval v gospodarjenje družbe. Za te navedbe ni ponudil nobenega dokaza, pri čemer pa je dokazno breme, da gre za pasivnega družbenika, tudi po odločbi Ustavnega sodišča RS v celoti na družbeniku. Dolžnik bi že v ugovoru moral jasno formulirati dokazni predlog vsaj za svoje zaslišanje, kjer bi lahko pojasnil dejansko stanje, česar pa ni storil. Pravilno je sodišče prve stopnje zato odločilo, da z golimi trditvami dolžnik ne more uspeti z ugovorom, da je pasivni družbenik, posledično tudi narok ni potreben, zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. (ic)