Ugotovitev obsega zapuščine

Ker je bila darilna pogodba sklenjena z nedopustnim nagibom, se je tožbeni zahtevek pravilno glasil na ugotovitev obsega zapuščine in ne na razveljavitev darilne pogodbe.

(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče je v zapuščinskem postopku enega izmed sinov pokojne matere napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obsega zapuščine. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da v zapuščino po pokojni materi spada tudi polovica hiše, ki je bila v času zakonske zveze kupljena skupaj s takratnim možem, edinim zemljiškoknjižnim lastnikom. Mož pokojne je še pred vložitvijo tožbe sklenil darilno pogodbo in sporno hišo v celoti podaril drugemu sinu. Sodišče prve stopnje je zoper ostale dediče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni tudi solastninski delež do ene polovice na stanovanjski hiši.

Dedič, kateremu je bila podarjena sporna nepremičnina, je v pritožbi navajal, da je bila pred vložitvijo tožbe sklenjena darilna pogodba, na podlagi katere je že predlagal vknjižbo lastninske pravice, zato bi po njegovi oceni sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Tožnik bi moral kvečjemu zahtevati razveljavitev darilne pogodbe, a glede na to, da ob vložitvi tožbe očitno sploh ni preveril zemljiškoknjižnega stanja, saj mož pokojne takrat ni bil več lastnik, tožnik ni ustrezno formuliral tožbenega zahtevka.  

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek tožnika že zato, ker je sedaj drugi toženec vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine na podlagi darilne pogodbe, niso utemeljene. Pasivna legitimacija je podana že zato, ker ni sporno, da je ravno obdarjenec tudi dedič zapustnice in teče v tej zadevi spor o tem, ali spada to premoženje v zapuščino. V konkretni zadevi se je spor začel po tem, ko je bil tožnik v zapuščinskem postopku, ki je tekel po pokojni materi pravdnih strank, s sklepom napoten na pravdo, pri čemer pa je res, da je tožnik vložil tožbo šele po tem, ko je bila v vmesnem času, med izdajo sklepa o napotitvi in vložitvijo tožbe, sklenjena sporna darilna pogodba med očetom tožnika in tožencem, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik. Iz časovnega poteka dogodkov je očitno, da je bila darilna pogodba sklenjena po tem, ko je bil zapuščinski postopek prekinjen, na katerem pa sta sodelovala tako darovalec kot obdarjenec in sicer izključno z namenom izigrati tožnika, torej je šlo za darilno pogodbo z nedopustnim nagibom. Takšna pogodba pa je po določbi 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nična. V 2. odstavku 40. člena je namreč določeno, da če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da je neodplačna pogodba nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko pri odločanju ni izhajalo iz dejstva, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sedaj pri sporni nepremičnini toženec na podlagi darilne pogodbe. Obdarjenec je enako kot njegov pokojni oče vedel za spor glede tega premoženja, ker je tožnik v zapuščinskem postopku že pred sklenitvijo te darilne pogodbe jasno povedal, da polovico nepremičnine spada v zapuščino po pokojni materi, kar je za tem v pravdnem postopku tudi dokazoval. (ic)