Stroški opominjanja

S tem, ko je tožnik izdajal in obračunaval vsakokratne opomine zaradi neplačila predhodno izdanih opominov, je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

(okrajno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženo stranko iz naslova neplačanih opominov in zamudnih obresti. Tožeča stranka je zaradi neplačila stroškov obratovanja stavbe poslala toženi stranki opomin, slednja je dolg nato plačala, ni pa hotela poravnati tudi stroškov opominjanja, zaradi česar je tožnik izdal še šest opominov za plačilo stroškov prvega in vsakega naslednjega opomina. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bil tožnik upravičen obračunati le en opomin, nikakor pa ne sedem opominov. V kolikor je tožnik ocenil, da ima terjatev do tožene stranke in naslova prvega opomina, bi moral vložiti tožbo in plačilo zahtevati po sodni poti, ne pa da je povečeval terjatev na račun vsak mesec izdanih opominov.

Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da je z večkratnim opominjanjem nedvomno ravnala v korist tožene stranke v smislu zmanjševanja škode, saj je izvensodna rešitev in plačilo nespornega zneska vsekakor bolj poceni kot pa takojšnji sodni postopek. V splošnih pogojih, ki zavezujejo tudi toženo stranko je določeno, da upravnik odjemalce, ki še niso poravnali svojih obveznosti kljub potečenem roku plačila, »opominja« z navadno pošto, iz česar je najprej razvidno, da je predvideno večkratno opominjanje in da število opominov ni v ničemer omejeno.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo le stroške enega poslanega opomina in pripadajoče zamudne obresti, zavrnilo pa je zahtevek za vse ostale opomine, kateri naj bi bili poslani in obračunani brez vsakršne zakonske ali pogodbene podlage. V določbi 2. odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju  pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. Tožeči stranki je tako mogoče očitati, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je s vsakokratnim izdajanjem in obračunavanjem opominov zaradi neplačila predhodno izdanih opominov le še povečevala svojo terjatev in tako ravnala v škodo druge stranke. Če se je tožeča stranka odločila, da ob zapadlosti svoje terjatve ne bo takoj izterjala po sodni poti, ampak je zadevo skušala urediti izvensodno in »čakala« na prostovoljno poravnavo obveznosti, to ne more iti na breme tožene stranke, ki je seveda dolžna plačati stroške prvega opomina, ki je bil izdan popolnoma upravičeno. Nesprejemljivo namreč je, da bi upnik z vsakodnevnim izdajanjem opominov povečeval dolžnikov dolg in se poslužil sodne poti šele takrat, ko bi bila terjatev dovolj visoka. (ic)