Posestno varstvo

Za posest ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstoji trajen fizični kontakt, ampak je bistveno, da ima posestnik vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati.

(okrajno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi motenja posesti stanovanja, s katero je zahtevala vrnitev soposesti stanovanja tako, da tožena stranka namesti staro ključavnico ali tožniku izroči ključ nove ključavnice in omogoči vstop ter bivanje v stanovanju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi tožnik zapustil stanovanje že pred tem, ko je tožena stranka zamenjala ključavnico stanovanja in tožniku onemogočila vstop v stanovanje. Sodišče je ocenilo, da tožnik sploh ni imel posesti stanovanja, saj naj bi se že predhodno odselil in zato nima posestnega varstva.

Tožnik je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik se ni odselil pred zamenjavo ključavnice, ampak ravno zaradi zamenjave ključavnice ni mogel več v stanovanje, ki ga je imel dotlej v soposesti. Če bi se odselil, bi prav gotovo odnesel svoje stvari, sama tožena stranka pa je tekom postopka zatrjevala, da je tožnik ves čas občasno prihajal v stanovanje in odnašal svoje stvari vse do zamenjave ključavnice, čeprav v stanovanju dejansko ni več bival. Tožena stranka je tožniku soposest odvzela z zamenjavo ključavnice, zato meni, da je upravičen do sodnega varstva posesti in da je aktivno legitimiran za tako pravdo.

Pravica do varstva pred motenjem posesti ali odvzemom posesti daje zakon posestniku oziroma soposestniku. Čeravno je vprašanje kdo je posestnik oziroma soposestnik stvari odvisno od dejanskega razmerja med stvarjo in domnevnim posestnikom, pa predstavlja odločanje o tem, ali neko dejansko razmerje med pravnim subjektom in stvarjo ustreza pojmu posesti, materialnopravno vprašanje. Pojem posesti oziroma soposesti je pravni pojem – vprašanje, ki ga je potrebno razreševati upoštevaje vse dejanske okoliščine. Njegovo vsebino določa najprej 24. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ko pravi, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), pri čemer ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest), nadaljnji pomen pa mu mora dati sodišče, ki v konkretni zadevi odloča, ali določeno razmerje pomeni tudi dejansko oblast nad stvarjo ali ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik že mesec dni pred zamenjavo ključavnice ni več stanoval v spornem stanovanju in na podlagi te dejanske ugotovitve napravilo po oceni pritožbenega sodišča preuranjen materialnopravni sklep, da tožnik ni bil soposestnik spornega stanovanja. Sodišče pa ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da je tožnik vse do zamenjave ključavnice občasno še vedno prihajal v sporno stanovanje. Ob takem stanju stvari je treba poudariti, da tožnikova soposest stanovanja ter njegova posestna zaščita nista odvisni le od dejstva ali je tožnik v stanovanju stanoval ali ne, za posest oziroma soposest tudi ni nujno, da obstoji med posestnikom in stvarjo trajen fizični kontakt. Bistveno je, da ima soposestnik kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati, kar je tožnik očitno imel, če je občasno prihajal v stanovanje, čeprav tam ni več živel. Kadar namreč sodišče obravnava posestne spore, v katerih posestno varstvo proti enemu soposestniku zahteva drugi soposestnik, mora pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu bo nudilo posestno varstvo, kadar in kolikor je to mogoče, upoštevati tudi posestna položaja in vsebini posesti obeh sospornikov. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče skladno s 3. točko 365. člena  Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. (ic)