Dokazovanje škodnega dogodka

Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino, čeprav ni razpolagala z zdravstveno dokumentacijo o poškodbah in razen izpovedbe ni bilo drugih dokazov o povzročitelju.

(okrajno sodišče) Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, ker naj bi jo toženec pretepel. Samemu dogodku ni prisostvovala nobena priča, tožnica ni šla k zdravniku, v tožbi in v kasnejšem postopku pa je natančno opisala dogodek ter izpovedala, da je poklicala policijo, vendar je ob njihovem prihodu toženec že zapustil skupno stanovanje. Drugih dokazov o povzročitelju škodnega dogodka tožnica ni imela.   

Toženec je v odgovoru na tožbo in kasnejši obravnavi vse navedbe tožnice zanikal in navajal, da se kritičnega dne ni zgodilo nič, še najmanj pa to, da bi fizično obračunal s tožnico. Toženec je predlagal, da sodišče zahtevek zavrne, saj naj tožnica ne bi razpolagala z nikakršnimi dokazi, njene navedbe naj bi bile pavšalne, celoten dogodek pa naj bi si celo izmislila.

Skladno z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče je le na podlagi izpovedi tožnice zaključilo, da si tožnica napada ni izmislila, za kar je dokaz tudi to, da je na pomoč poklicala policiste in se je zoper toženca zaradi spornega dogodka že vodil tudi kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ki pa je bil sicer ustavljen zaradi zastaranja. Če toženec tožnice kritičnega dne ne bi fizično napadel potem iz stanovanja pred prihodom policistov prav gotovo ne bi odšel, saj če tožnici ne bi nič naredil, se ne bi imel več česa bati in bi počakal na prihod policistov. Da je tožnico tega dne toženec tepel je dokaz tudi to, da tistega dne in nato še petnajst dni tožnica ni prespala v stanovanju, v katerem je prebival tudi toženec. Prav tako je sodišče verjelo tožnici, da zaradi toženčevega fizičnega napada takrat ni šla k zdravniku, ker ni imela vidnih poškodb in ker jo je bilo sram, bolečine pa si je lajšala sama z zdravili proti bolečinam, ki jih je kupila v lekarni brez recepta. Povsem normalno je namreč, da je tožnici bilo nerodno in da jo je bilo sram, da bi ta dogodek opisovala zdravniku ter da je štela za nepotrebno, da gre k zdravniku, saj je vedela, da ji zdravnik razen tablet za lajšanje bolečin drugače ne bo mogel pomagati. Škodni dogodek take vrste se sicer običajno dokazuje z zaslišanjem prič ali vsaj s pregledom ustrezne zdravstvene dokumentacije, kar pa še ne pomeni, da škodnih deliktov, ki se dogajajo pogosto za stenami domače hiše, ni mogoče dokazovati tudi drugače, predvsem na podlagi izpovedi same oškodovanke ter z razumnim povezovanjem posameznih dejstev, ki so se zgodila neposredno po kritičnem dogodku, zaradi česar je sodišče ugodilo odškodninskemu zahtevku.