Nedopustna pogodbena podlaga

Sklenitev posojilne pogodbe z namenom poravnave odprtih obveznosti iz druge posojilne pogodbe, ne nasprotuje ne ustavni načelom, ne prisilnim predpisom in tudi ne morali.

(okrožno sodišče) Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, ker tožena stranka posojila v dogovorjenem roku ni vrnila. Tožena stranka je vložil ugovor in sodišče je o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku.

Tožena stranka je v ugovoru in tekom obravnave navajala, da s strani banke – tožeče stranke ni nikoli prejela zneska odobrenega posojila, pač pa je banka z zneskom posojila pokrila odprto terjatev na podlagi druge posojilne pogodbe. Tožena stranka je še navajala, da naj pogodba ne bi imela vseh bistvenih sestavin posojilne pogodbe ter da je pogodba brez dopustne kavze.

Posojilno pogodbo ureja 569. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje izročiti posojilojemalcu določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, pri čemer je v 2. odstavku 570. člena OZ določeno, da se posjilojemalec lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Sodišče je ugotovilo, da sporna pogodba vsebuje vse potrebne elemente, saj je v njej določen tako znesek danega posojila, kot tudi pogoji, pod katerimi je posojilo dano, bo uporabljeno in bo vrnjeno. Sodišče prav tako ni sledilo ugovoru tožene stranke o nedopustni kavzi. Po 2. odstavku 39. člena OZ je pogodbena podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka odobrila toženi stranki posojilo z namenom pokritja odprte terjatve po predhodno sklenjeni posojilni pogodbi. Sklenitev posojilne pogodbe z namenom pridobitve sredstev za poravnavo odprtih obveznosti, ki izvirajo iz druge posojilne pogodbe, pa ne nasprotuje ne ustavni načelom, ne prisilnim predpisom in tudi ne morali. Zaradi navedenega sodišče ni sledilo ugovoru tožene stranke o nedopustnosti kavze posojilne pogodbe. Slednja je zato veljavno sklenjena in ustvarja pravice in obveznosti. Tožena stranka je ugovarjala tudi neizpolnitev obveznosti tožeče stranke. Ker je bilo v posojilni pogodbi navedeno, da se odobrena sredstva porabijo namensko za kritje drugih obveznosti, kar je tožeča stranka tudi storila, je s tem prenehala obveznost tožeče stranke izročiti odobreni znesek posojila. S plačilom je prišlo do prenehanja obveznosti po prejšnji posojilni pogodbi, ne pa tudi obveznost tožene stranke za plačilo dogovorjenih obresti in vračilo sredstev, dobljenih na podlagi posojilnega razmerja, ki je predmet postopka. Zaradi navedenega je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. (ic)