Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
Ker je kolesarka vozila v napačni smeri, njeno ravnanje ni bilo objektivno predvidljivo, zato povzročitelj nesreče ni kazensko odgovoren.
(okrajno sodišče) Zoper obdolženega je tekel kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I.odstavku 325 čl. Kazenskega zakonika (KZ), ker naj se kot voznik osebnega vozila pri prihajanju s stranske ceste na glavno cesto ne bi dovolj prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in ni pustil mimo voznice kolesa, ki se je pripeljala po kolesarski stezi in je imela v križišču prednost, zaradi česar je trčil v kolesarko.
Obdolženi je v zagovoru povedal, da je v križišču ustavil, pogledal je levo in na kolesarski stezi ni videl nikogar, na desni strani pa je zaradi nepreglednosti videl le del kolesarske steze, po kateri je oškodovanka vozila v napačni smeri. Oškodovanke ni pričakoval z napačne smeri, zato nesreče v nobenem primeru ne bi mogel preprečiti.
Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I.odstavku 325.čl. KZ stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana. Obdolženemu je bilo očitano, da je kršil I.odstavek 23.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki vozniku nalaga, da se mora, preden zapelje na drug vozni pas in pred vsako spremembo smeri vožnje ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Oškodovanka je potrdila, da je vozila po napačni strani, obdolženec pa je zaradi hrupnega zidu ni videl na razdalji daljši od deset metrov, glede na njeno napačno vožnjo pa je tudi ni pričakoval. Sodišče je ocenilo, da obdolžencu ni mogoče očitati kršitve 23.čl. ZVCP, saj je v konkretni situaciji storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Pred križiščem se je ustavil, pogledal levo in desno, torej se prepričal, ali se lahko varno vključi v promet, ter šele nato speljal, v tem pa je iz njegove desne po napačni strani kolesarske steze pripeljala oškodovanka. Obdolženec oškodovanke glede na njeno napačno smer vožnje ni mogel pričakovati, nenazadnje tega tudi ni bil dolžan. Oškodovanka, glede na njeno vožnjo, za obdolženega ni bila objektivno predvidljiva, slednji pa je pri svoji vožnji pokazal vso dolžno skrbnost, posledično pa tudi ne gre za kršitev dolžnostnega ravnanja. Obdolžencu ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, da bi mogel in moral vedeti, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prometna nesreča, saj od nikogar ni mogoče zahtevati več kot zmore, sicer bi lahko že prišli v objektivno odgovornost. Ker je sodišče ocenilo, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče skladno s 3.točko 358.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreklo oprostilno sodbo.