Začasna odredba

Začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine ne pomeni le neznatnega posega v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo.

(okrožno sodišče) Tožeča stranka je v pravdnem postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi ugovora tožene stranke predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti svojo nepremičnino, vključno z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Tožena stranka je v ugovoru priznala, da je s tožečo stranko sklenila posojilno pogodbo ter da denarja ob zapadlosti ni vrnila, prerekala je le višino dolga, za to pa ni ponudila nikakršnih dokazov. Tožeča stranka je v predlogu zatrjevala, da tožena stranka živi in dela v tujini, v Sloveniji nima nobenih drugih dohodkov, edino premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo, pa je ravno nepremičnina tožene stranke. Po oceni tožeče stranke obstaja velika verjetnost, da se tožena stranka v Slovenijo ne bo več vrnila in še preostalo premoženje prodala, zaradi česar naj bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena oziroma znatno otežena. Po oceni tožeče stranke bi prepoved razpolaganja z lastninsko pravico na nepremičnini toženi stranki povzročila le neznatno škodo.

Skladno z določbo 1. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po oceni sodišča prve stopnje je verjetnost terjatve tožeča stranka izkazala z obstojem posojilne pogodbe, kar je tožena stranka v celoti priznala. ZIZ v 2. odstavku 270. člena tudi določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je v zvezi s tem pogojem navedla, da tožena stranka dela in živi v tujini, da ima v Republiki Sloveniji le eno nepremičnino in da obstaja nevarnost, da bo nepremičnino odtujila, tožeča stranka pa posledično ne bo mogla doseči poplačila svoje terjatve. Okoliščina, da tožena stranka živi in dela v tujini sama po sebi ne zadošča za izpolnitev pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 270. člena ZIZ. Tožeča stranka mora namreč za zadostitev temu pogoju z verjetnostjo izkazati tako objektivno nezmožnost uveljavitve terjatve kot tudi subjektivno okoliščino delovanja dolžnika z namenom onemogočiti uveljavitev terjatve svojega upnika. Tožeča stranka v konkretnem primeru subjektivnega kriterija ni izkazala, saj tožena stranka z nobenim konkretnim dejanjem ni nakazala možnosti, da bo nepremičnino res tudi prodala, zato so navedbe tožeče stranke zgolj špekulativne narave in niso dokazno podprte. Glede na navedeno predpostavka nevarnosti uveljavitve terjatve tožeče stranke v konkretnem primeru ni verjetno izkazana. ZIZ v 3. odstavku 270. člena določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V skladu s samim bistvom lastninske pravice kot ustavno zagotovljene pravice je razpolaganje s predmetom lastninske pravice eno temeljnih upravičenj imetnika te pravice, zato take omejitve lastninske pravice ni mogoče tolmačiti zgolj kot neznatne. V konkretnem primeru tožena stranka s prepovedjo razpolaganja s svojima nepremičninama kot posegom v temeljno upravičenje, ki izhaja iz lastninske pravice, torej ne bi pretrpela le neznatno škodo, zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe. (ic)