Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj

Četudi odstop dednega deleža pomeni neodplačno razpolaganje v škodo upnika, izpodbijanje takšnega dejanja ni možno, če je predmet dedovanja zaščitena kmetija.

(okrožno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo s katero je zahtevala, da se ugotovi, da je izjava prve toženke o odstopu dednega deleža po zapustniku brez pravnega učinka proti tožeči stranki in da je druga toženka kot edina dedinja po zapustniku dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke zoper prvo toženko poplača iz vrednosti njenega solastniškega deleža, ki ga je z dedovanjem pridobila in nato odstopila drugi toženki kot ženi pokojnega. Odstop od dednega deleža pomeni sprejem dednega deleža in neodplačni odstop tega dednega deleža drugemu sodediču. Prva toženka je tako vedela, da bo z neodplačnim odstopom svojega dednega deleža oškodovala tožečo stranko tako, da se ta ne bo mogla poplačati iz podedovanega premoženja.

Prva toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da tudi v primeru, če ne bi odstopila svojega dednega deleža zakoncu pokojnega, ne bi dedovala solastniškega deleža do ene polovice skladno z zakonom, saj se je v zapuščinskem postopku dedovalo kmetijsko gospodarstvo. Zaščiteno kmetijo pa lahko deduje le preživeli zakonec, nujni delež pa je bil prvi toženki izplačan.

Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi in da je prva toženka na zapuščinski obravnavi podala izjavo o odstopu dednega deleža, ki bi ji pripadal po pokojnem očetu in sicer v korist druge toženke – svoje matere. S tem dejanjem je neodplačno razpolagala s svojim premoženjem, pri čemer pa se šteje, da je dolžnica vedela, da s takim razpolaganjem škoduje upniku. Za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj se skladno z določbo 3. odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tudi ne zahteva, da mora pridobitelj, v konkretnem primeru druga toženka, vedeti, da ima dolžnik škodovalni namen. Iz potrdila upravnega organa izhaja, da je kmetija določena kot zaščitena kmetija, torej je dedovanje takih nepremičnin podvrženo zakonski ureditvi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Res je sicer, da se druga toženka ni sklicevala na določbe predmetnega zakona, vendar to niti ni bilo potrebno, ker je bil namen zakona, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij, dosežen, saj je kmetijo dedovala samo druga toženka. V določbi 8. člena ZDKG je namreč določeno, da deduje zaščiteno kmetijo, ki je v solasti ali skupni lasti zakonskega para, preživeli zakonec. Glede na to, da bi bilo zemljiškoknjižno stanje tudi brez dedne izjave prve toženke že na podlagi samega zakona enako, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj. (ic)