Obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi

Če dolžnik zatrjuje, da je obveznost izpolnil, nima pa o tem pisnega potrdila o plačilu, mora v ugovoru za takšno dejstvo predlagati drug dokaz, sicer je ugovor neobrazložen.

(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče je zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine. Dolžnik je vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da je še pred zapadlostjo posojilne pogodbe v celoti poravnal svoje obveznosti, pri čemer pa potrdil o plačilu ni hranil in zato ne more dokazati, da do upnika nima več nikakršnega dolga. Na podlagi dolžnikovega ugovora je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovolilo izvršbo, o zahtevku in stroških pa naj bi odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Upnik je v pritožbi navedel, da so dolžnikove navedbe o poravnavi dolga pavšalne in nedokazane, saj ni predložil nikakršnih dokazov. Dolžnik bi kot dokaz moral predlagati vsaj svoje zaslišanje ali vpogled v poslovne knjige upnika, česar pa ni storil, zato je potrebno njegov ugovor šteti kot neobrazložen in ga zavrniti.

Središčno vprašanje je, ali je dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V 2. odstavku 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je določeno, da če se z ugovorom proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Iz ugovora, ki ga je vložil dolžnik, izhaja, da je vse svoje obveznosti upniku poravnal pred iztekom posojilne pogodbe, zato do upnika nima več nobene obveznosti, pri tem pa je navedel, da potrdil o plačilih ne hrani več. V sodni praksi je sprejeto enotno naziranje (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 09.12.1999), da so pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Dolžnik takšno dejstvo s trditvijo, da je svojo obveznost po posojilni pogodbi izpolnil, nedvomno zatrjuje. Vendar pa za zatrjevana dejstva ni predložil prav nobenega dokaza, pri čemer ugovorna trditev, da potrdil ne hrani več, ne pomeni, da zatrjevanega dejstva z drugimi dokazi ne bi mogel dokazovati. Kot to pravilno navaja upnik bi moral dolžnik predlagati vsaj svoje zaslišanje ali predlagati pridobitev ustreznih listin s strani upnika, kar pa ni storil, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje s skladu z določbo 5. odstavka 62. člena ZIZ dolžnikov ugovor zavrniti kot neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato po pooblastilu 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi zavrnilo.