Določitev nujne poti

Določitev nujne poti po hodniku stanovanjske stavbe sosednje nepremičnine pomeni prehud poseg v lastninsko pravico in ni v skladu z sodobnimi standardi in ne more predstavljati trajne rešitve

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti in ji naložilo v plačilo stroške postopka nasprotnega udeleženca. Vstop v stanovanje predlagatelja je možen s ceste na hodnik, ki pripada objektu nasprotnega udeleženca, prek katerega vodijo vrata v sobo in kopalnico predlagatelja, prav tako je v nadstropju s hodnika nasprotnega udeleženca vhod v sobo predlagatelja. Sodišče je zaključilo, da si izpolnjeni pogoji za določitev nujne poti iz 88. Člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj nepremičnina predlagatelja nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto oziroma bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, saj bi ureditev samostojnega dostopa vrednostno dosegala polovico vrednosti predlagateljeve nepremičnine. Vendar pa ni podan nadaljnji pogoj iz 89. člena SPZ, to je, da se z ustanovitvijo nujne poti ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnina, po kateri naj bi nujna pot potekala, s čimer zakon ščiti interese lastnika služeče stvari. Na gospodujoči stvari mora namreč nastati večja korist kot bi znašala škoda, ki lahko zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini in je primer podan, saj predlagana nujna pot predstavlja v naravi hodnik, ki je last nasprotnega udeleženca, saj bi ga predlagatelj uporabljala ne samo za vstop z javne poti, pač pa tudi za dostop iz kuhinje iz kopalnice.
Predlagatelj je v pritožbi navajal, da ima vsekakor večji interes od nasprotnega udeleženca, da se nujna pot ustanovi, saj naj bi slednji na hodniku hranil le neko staro kramo, pole tega pa hodnik sploh ne vodi do stanovanjskih prostorov nasprotnega udeleženca. Izvedenec je jasno ugotovil, da predlagateljica nima neposrednega dostopa do svoje nepremičnine in bi bila ureditev samostojnega dostopa povezana z nesorazmernimi stroški ter da že sedanja raba, ki dejansko pomeni izvrševanje predlagane nujne poti, ne izkazuje bistvenega onemogočanja rabe za nasprotnega udeleženca.
Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi pogoj iz 88. člena SPZ izpolnjen, saj bi izdelava dodatnih vhodov povezana z nesorazmernimi stroški, primerjalo z vrednostjo nepremičnine. Ker je pravilna uporaba materialnega prava v domeni sodišča in ne izvedenca, je sodišče pravilno pojasnilo, da primerjava potrebnih stroškov za ureditev samostojnega vhoda z obremenitvijo tuje nepremičnine pokaže, da nujne poti ni mogoče ustanoviti. Institut določitve nujne poti namreč po vsebini ustreza stvarni služnosti na tujem zemljišču in predstavlja prisilen poseg v lastninsko pravico, zato je treba pogoje restriktivno razlagati in je tudi sodna praksa enotna, da načeloma nujnih poti ni mogoče ustanavljati preko zagrajenih dvorišč in vrtov, toliko bolj to velja za konkretno situacijo, ko naj bi se ustanavljala preko sosednje zgradbe in bi potekala po stanovanjskih prostorih lastnikov sosednje nepremičnine. Ta prepoved seveda ni absolutna, saj je potrebno v vsakem posameznem primeru posebej ob upoštevanju načela sorazmernosti tehtati interese lastnika zemljišča, ki nujno pot potrebuje in lastnika potencialnega zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. V danem primeru, ko gre sicer za skrajno nenavadno situacijo in bi nujna pot potekala po hodniku stanovanjske hiše nasprotnega udeleženca, je rezultat tehtanja interesov v prid nasprotnega udeleženca. Tudi pritožbeno sodišče se je strinjalo, da takšna rešitev ne bi bila skladna z sodobnimi standardi, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.