Ugovor litispendence

Obstoj dveh izvršilnih naslovov ne more biti ovira za vodenje izvršilnega postopka, četudi je kazensko sodišče odločilo o premoženjskem zahtevku, o katerem je že bil izdan sklep o izvršbi.

(okrajno sodišče) Sodišče je izdalo zoper dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je že postal pravnomočen. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi skladno z določbo 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) podal ugovor po izteku roka, v katerem je navajal, da je bil zaradi izdaje nekritih čekov pravnomočno obsojen, z omenjeno sodbo pa je bilo odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku upnika, saj je bilo dolžniku naloženo vračilo dolga. Dolžnik je navajal, da ne more biti dolžan dvakrat za plačilo ene terjatve, zato sodišča ne bi smela izvajati dveh vzporednih postopkov za obstoj enega dolga.

Upnik je v odgovoru na ugovor navedel, da je bil dolžnik red obsojen zaradi kaznivega dejanja, hkrati pa mu je bilo naloženo plačilo zneska, za katerega teče izvršba. Obsodba po oceni upnika nima nikakršnega vpliva na potek predmetnega izvršilnega postopka, kar pa seveda ne pomeni, da je dolžnik dolžan plačati isti dolg dvakrat. Upnik na podlagi sodbe kazenskega sodišča zoper dolžnika ne vodi nobenega postopka. Dolžnikove ugovorne navedbe so zato po oceni upnika neutemeljene.

Pravilne so sicer ugovorne trditve dolžnika, da v konkretnem primeru zoper njega obstajata dva izvršilna naslova za isto terjatev upnika. Velja pa hkrati pritrditi upniku, da obstoj dveh izvršilnih naslovov ni ovira za tek predmetnega izvršilnega postopka. Sodišče je namreč že dve leti pred izdajo kazenske sodbe izdalo sklep o izvršbi, ki je postal tudi pravnomočen. Skladno z določbo 2. odstavka 44. člena ZIZ sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži dolžniku, da upniku v zakonskem roku poravna terjatev z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev. Ob tem je pomembno, da ima naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, glede o odločitve o obstoju in višini upnikove terjatve, učinek pravnomočno razsojene stvari. Terjatev upnika izvira iz naslova izdaje nekritih čekov, pri čemer v času odločanja o premoženjskopravnem zahtevku upnika v kazenskem postopku, je upnik, glede na obrazložen učinek pravnomočnosti naložitvenega dela sklepa o izvršbi, iz naslova izdaje nekritih čekov že imel pravnomočen izvršilni naslov. Zato je kazensko sodišče resnično odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari – terjatvi upnika. Vendar pa obstoj dveh izvršilnih naslovov ne more biti ovira za vodenje izvršilnega postopka. Predmetni izvršilni postopek se namreč vodi zgolj na podlagi enega izvršilnega naslova, to je pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne vodita pa se zoper dolžnika za poravnavo iste terjatve dva ločena postopka. Šele takšna procesna situacija bi dejansko pomenila, da se za poravnavo iste terjatve neupravičeno vodita dva postopka. Zgolj v tem primeru bi imel upnik ugovor litispendence, saj že začeta izvršba ima učinek, da se zaradi izterjave zneska, ki izvira iz iste terjatve med istima strankama, ne sme začeti nova izvršba, vendar pa v konkretnem primeru to ni podano, zato je bilo potrebno dolžnikov ugovor zavrniti.