Neveljavnost pogodbe o pričakovani dediščini

Dogovor, sklenjen med sinovoma za čas življenja njune matere, o tem, da naj bi po materini smrti prodala stanovanje in si razdelila kupnino, je ničen.

(okrajno sodišče) Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi vrnitve toženi stranki danega posojila. Tožena stranka posojenega denarja ob zapadlosti ni vrnila, kar pa bi bila dolžna storiti, ne glede na to, da posojilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, imela pa je vse njene bistvene elemente.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tekom glavne obravnave zatrjevala, da je denar s strani tožeče stranke sicer prejela, vendar ne kot posojilo, temveč kot delno izplačilo vrednosti nepremičnine, katere lastnica je bila mati pravdnih strank. Slednja je stanovanje podarila tožeči stranki, obstajal pa naj bi usten dogovor med strankama in materjo, da v primeru, če tožeča stranka podarjeno stanovanje po smrti matere proda, je dolžna izplačati toženi stranki polovico pridobljene kupnine. Zaradi navedenega je toženec zatrjeval, da tožniku ni dolžan ničesar vrniti, saj je prejel le tisto, kar je bilo že za čas materinega življenja dogovorjeno.  

Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka prejela določeno vsoto denarja od tožeče stranke, sporen pa je temelj, na podlagi katerega je tožeča stranka izročila znesek toženi stranki. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo pri tem za posojilno pogodbo, čeprav tega niso zapisali v pisni obliki, tožena stranka pa je navajala, da je šlo za dogovor, da se bo po materini smrti tožeči stranki podarjeno stanovanje prodalo, kupnina pa med strankama razdelila po enakih delih. Po materini smrti je tožnik stanovanje res prodal, del kupnine pa posodil tožencu za zagon poslovne dejavnosti. Stanovanje je bilo že v času življenja pokojne matere pravdnih strank prepisano na tožnika z darilno pogodbo, na podlagi slednje pa se je tožnik tudi vknjižil kot lastnik v zemljiški knjigi. Dogovor, ki naj bi obstajal med pravdnima strankama o razdelitvi kupnine v primeru prodaje podarjenega stanovanja ni možen. Določba 1. odstavka Zakona o dedovanju (ZD) določa, da je pogodba oziroma dogovor o dediščini po kom drugem, ki je še živ, neveljaven. To pomeni, da bi četudi bi tožena stranka uspela dokazati dogovor med njo in tožečo stranko, ki naj bi bil sklenjen za čas življenja pokojne matere, bi bil tak dogovor po samem zakonu neveljaven. Sodišče je torej zaključilo, da dogovor o delitvi kupnine ni mogel obstajati. Glede izročitve zneskov je obstajal le usten dogovor, vendar pa Obligacijski zakonik (OZ) ne zahteva nobene obličnosti pri sklenitvi posojilne pogodbe. Pomembno je le to, da so stranke dosegle soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe, sama pogodba pa je bila sklenjena, ko je tožena stranka prejela izročeni denarni znesek, zato je sodišče ocenilo, da ima sporno razmerje vse elemente posojilne pogodbe in odločilo, da je tožbeni zahtevek na vračilo posojenega denarja v celoti utemeljen. (ic)