Pismena oporoka pred pričami

Podpis oporoke, izjava oporočitelja pred dvema pričama, da gre za njegovo oporoko in podpis prič na oporoki, morajo biti opravljeni istočasno kot enotno pravno dejanje.

(okrožno sodišče) Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je v teku zapuščinski postopek po pokojnem očetu pravdnih strank. Toženec je v zapuščinskem postopku predložil oporoko, tožnik pa oporoke ni priznal in je oporekal njeni veljavnosti, zato je bil napoten na pravdo. Tožnik je zatrjeval, da oporoka ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev, saj kolikor je njemu znano, oporočitelj podpisanih prič ni poznal, slednji pa naj tudi ne bi bili navzoči ob podpisu oporoke, zato je tožnik s tožbo zahteval, da se ugotovi, je izpodbijana oporoka neveljavna.

Toženec je navajal, da je bila oporoka veljavno sestavljena, podpisana s strani oporočitelja in dveh prič, kar zadostuje vsem zakonsko predpisanim obličnostim. Tožbene navedbe naj bi bile pavšalne in nedokazane.

Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki podana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Gre za strogo formalni pravni posel, ki je veljaven samo, kot je to določeno v 62. členu Zakona o dedovanju (ZD), če je napravljen v obliki, določeni z zakonom in ob pogojih, ki jih določa zakon. Sodišče je ugotovilo, da gre za pismeno oporoko pred pričami, ki jo ZD ureja v 64. členu, kjer je določeno, da lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, priči pa se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Navedene obličnosti zakon predpisuje zaradi varstva same stranke, saj gre za izjavljanje poslednje volje oporočitelja in so namenjene tako v zavest oporočitelju, da se zave pomembnosti in resnosti svoje izjave volje, kot tudi ugotavljanju prave in resne poslednje volje oporočitelja. V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je oporoko sestavila tretja oseba, ta pa ni vedela povedati, kdo naj bi bili priči, ki naj bi oporoki prisostvovali. Obe priči pa sta izjavili, da je podpis na oporoki sicer njun, vendar pa pri oporoki nista aktivno sodelovali in da oporočitelja nista osebno nikoli videli. Sodišče je tako ugotovilo, da oporoka sicer obstoji ter da so na njej tako podpisi oporočitelja kot prič, vendar pa oporočitelj oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič in hkrati pred njima tudi izjavil, da je to njegova oporoka. Zgolj dejstvo, da sta se priči na oporoki podpisali nikakor ne zadošča strogim obličnostnim zahtevam zakona, saj morajo biti le te opravljene istočasno kot enotno pravno dejanje, kar pa v navedenem primeru ni bilo storjeno. Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in sklenilo, da je oporoka neveljavna. (ic)