Odpravnina

V primeru, da je bil prejšnji delodajalec prodan kot pravna oseba v stečaju, se pri odmeri odpravnine ne upošteva delovna doba delavca, pridobljena do ustavitve stečaja

(delovno sodišče, višje sodišče) Tožeča stranka je zoper toženo stranko vodila delovni spor zaradi premalo izplačane odpravnine. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, zoper katerega je bil uveden stečajni postopek in ki je bil prodan kot pravna oseba v stečaju toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in zavzelo stališče, da je kljub temu, da je tožena stranka kupila prejšnjega delodajalca tožeče stranke v stečaju, mogoče govoriti o delovnopravni kontinuiteti. Tožeča stranka je takoj po začetku stečajnega postopka sklenila pogodbo o zaposlitvi s stečajnim upraviteljem ter kasneje s toženo stranko, ki je kupila stečajnega dolžnika v stečaju, v delovni knjižici pa ni bilo nobenih vpisov. Tožnik je delal v istih prostorih, opravljal enako vrsto dela in ob enakih pogojih, tako da je iz vidika varstva pravic delavca potrebno šteti, da je tožena stranka pravni naslednik prejšnjega delodajalca in da je torej dolžan izplačati odpravnino, upoštevaje vso delovno dobo.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da dejstvo, da je bil stečajni dolžnik prodan kot pravna oseba v stečaju ne spremeni dejstva, da družba po prodaji v stečaju ni pravni naslednik delodajalca pred stečajem. Dejstvo, da v delovni knjižici ni nobenih vpisov, ne more biti pokazatelj, da gre za formalnopravno nasledstvo družbe.

Višje sodišče je zavzelo stališče, da pritožnik pravilno opozarja, da v primeru stečaja ni mogoče govoriti o delovnopravni kontinuiteti. Tožeči stranki je delovno razmerje pri stečajnem dolžniku prenehalo po samem zakonu zaradi začetka stečajnega postopka. V tistem času je veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1989 (Ur. L. SFRJ št. 84/89), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis in je v 1. odstavku 93. člena določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev. To torej pomeni, da je šlo za ex lege prenehanje delovnega razmerja, ne glede na voljo delavca in delodajalca. Torej je tožeči stranki delovno razmerje pri družbi v stečaju prenehalo ne glede na to ali je bilo to prenehanje vpisano tudi v delovno knjižico, zato vpisi v delovno knjižico za rešitev predmetnega spora niso relevantni. Prav tako na kontinuiteto delovnega razmerja nima vpliva dejstvo, da je tožeča stranka po začetka stečaja sklenila delovno razmerje s stečajnim upraviteljem in tudi ne dejstvo, da je bila kasneje družba v stečaju, v kateri je tožeča stranka delala na podlagi pogodbe s stečajnim upraviteljem, prodana kot pravna oseba v skladu s takrat veljavnim 129. členom ZPPSL/89. Po določbi tega člena (sedaj 5. odstavek 147. člena ZPPSL) namreč za terjatve, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne dolžnik, to je prodana oseba v stečaju, ne njegov kupec, nista več odgovorna upnikom. Zaradi navedenega je nedvoumno mogoče zaključiti, da je kontinuiteta po določbah samega zakona s stečajem pretrgana, posledično pa pri odmeri odpravnine ni mogoče upoštevati tudi delovne dobe, ki jo je tožeča stranka pridobila pred uvedbo stečaja. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo skladno z določbo 4. odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).